Kabaret za pet igralcev, pijanca in občinstvo.   Realisti se v izhodišču navezujejo na nadrealistični, v srži pa satirični, družbeno-kritični humor, kakršnega je utemeljil legendarni angleški Leteči cirkus Montyja Pythona, v Jugoslaviji pa Top lista nadrealista. Lepljenko skečev Realisti v homogeno celoto povezujejo s temami iz našega vsakdanjega, »realističnega« življenja, in v njej odslikavajo družbo, v kateri se nezadržno širi praznina duha, njeni miselni vzorci in njene zmote.   Skeči, nekakšne postojanke našega vsakdanjika v prepoznavno slovenskem okolju (na kar z avbo in z barvami slovenske zastave aludirajo tudi kostumi igralcev), tematizirajo usodo priseljencev, samcev, ki jih nihče ne mara; odnos med materjo in sinom, zrelim moškim, ki je še vedno doma in se drži maminega krila, ta pa nad njim bdi in ga oskrbuje; odnos med možem in ženo, ki se brez internetne povezave, vsak na svojem koncu stanovanja, počutita popolnoma izgubljena, saj si nimata kaj povedati; odnos med sosedoma, katerih dialog je sestavljen samo iz rekov in pregovorov, kar kaže na popolno formalnost odnosov, in še bi lahko naštevali. Posamezne skeče v kabarejski maniri povezujejo številni songi, v katerih prepoznamo priredbe in parodije, denimo Queenov ali Kabareta z Lizo Minelli.   Realisti nam skozi smeh kažejo realnost, ki je kaotična, polna tesnobnosti in upravičene zaskrbljenosti, toda hkrati dokazujejo, da dokler se lahko še smejemo lastnim slabostim in zmotam, še ni vse izgubljeno.