Kabaret za pet
igralcev, pijanca in občinstvo.
Realisti se v
izhodišču navezujejo na nadrealistični, v srži pa satirični, družbeno-kritični
humor, kakršnega je utemeljil legendarni angleški Leteči cirkus Montyja
Pythona, v Jugoslaviji pa Top lista nadrealista. Lepljenko skečev Realisti v
homogeno celoto povezujejo s temami iz našega vsakdanjega, »realističnega«
življenja, in v njej odslikavajo družbo, v kateri se nezadržno širi praznina
duha, njeni miselni vzorci in njene zmote.
Skeči, nekakšne
postojanke našega vsakdanjika v prepoznavno slovenskem okolju (na kar z avbo in
z barvami slovenske zastave aludirajo tudi kostumi igralcev), tematizirajo
usodo priseljencev, samcev, ki jih nihče ne mara; odnos med materjo in sinom,
zrelim moškim, ki je še vedno doma in se drži maminega krila, ta pa nad njim bdi
in ga oskrbuje; odnos med možem in ženo, ki se brez internetne povezave, vsak
na svojem koncu stanovanja, počutita popolnoma izgubljena, saj si nimata kaj
povedati; odnos med sosedoma, katerih dialog je sestavljen samo iz rekov in
pregovorov, kar kaže na popolno formalnost odnosov, in še bi lahko naštevali.
Posamezne skeče v kabarejski maniri povezujejo številni songi, v katerih
prepoznamo priredbe in parodije, denimo Queenov ali Kabareta z Lizo Minelli.
Realisti nam
skozi smeh kažejo realnost, ki je kaotična, polna tesnobnosti in upravičene
zaskrbljenosti, toda hkrati dokazujejo, da dokler se lahko še smejemo lastnim
slabostim in zmotam, še ni vse izgubljeno.