Rogaška Slatina Dobro počutje, sprostitev in zdravje iz izvira

Vodnjak
 

Zgodovina


Izkopanine ter rimska cesta, ki je mimo Lemberga in Rogatca vodila iz Celeie v Petovium dokazujejo, da so območje Rogaške Slatine poznali že Kelti in Rimljani. Dokumentirana zgodovina rogaške sega v leto 1572, ko je bila opravljena njena prva (nam znana) analiza. Uveljavilo se je prepričanje, da je vrelce odkril hrvaški ban Peter Zrinjski, eden najmogočnejših fevdalcev tedanje Evrope, ki naj bi bil leta 1665 na lovu v okolici Rogaške in čudežno ozdravel s pitjem iz rogaških vrelcev. Preobrat je nastopil okoli leta 1670, ko je za to slišal dr. Paul Sorbait, habsburški dvorni zdravnik in profesor na dunajski Zdravniški fakulteti. V očitne uspehe, ki jih je dvorni zdravnik dosegal z zdravljenjem z rogaško vodo, ni mogel nihče podvomiti in povpraševanje po njej se je kmalu povečalo do te mere, da jo je bilo treba začeti tako sistematično raziskovati, kot tudi sistematično polniti. Postala je prodajna uspešnica. Leta 1685 je o njej izšla prva znanstvena monografija. "Roitschocrene" katero je napisal mariborski fizik Johann Benedikt Gründel.

Konec 17. stoletja se je začel silovit boj za pravico izkoriščati rogaško. Zanjo so se borili baron Courty lastnik posestva na Rogaškem, svetokriški župnik, ki je bil stoletja poklican biti njen skrbnik in ki je skrbel za duševno oskrbo obiskovalcev njenih vrelcev in okoliški kmetje. Zatem je pravica do koriščenja vrelcev pripadla posameznim zaslužnim dunajskim meščanom, leta 1721 pa dunajskemu društvu lekarnarjev. Ti so vrelce uredili in po treh letih so uspeli prodati preko 20.000 steklenic rogaške. Z ukinitvijo društva leta 1782 je postala raba rogaške zopet stihijska.

Leta 1803 so štajerski deželni stanovi na čelu z deželnim glavarjem grofom Ferdinandom Attemsom odkupili zemljišča okoli vrelcev od takratnih privatnih lastnikov in to leto velja za leto ustanovitve zdravilišča.

Leta 1869 je bila rogaška tretja najbolj prodajana svetovna voda, takoj za mineralno vodo iz Vichija in Seltersa, poznali in pili so jo po vsem svetu. Njen razpošiljatelj, deželno zdravilišče v Rogaški Slatini, si je na svetovni razstavi v Chicagu leta 1893 za njeno kvaliteto prislužilo medaljo. Donat je zaradi visoke vsebnosti rudnin zahteval nove raziskave, nove balneološke metode, nove načine rabe in nove tehnološke postopke polnjenja - tudi te imajo danes že stoletno tradicijo.

Januarja 1908 je kakor je napovedal dr. Joseph Knett, iz zemeljskih rež v gradbeni jami sredi zdraviliškega parka v Rogaški Slatini pritekla visoko mineralizirana voda, nadgrajena z visoko vsebnostjo magnezija. Njeno poimenovanje je sledilo imenu bližnje, za podobo Rogaške Slatine značilne Donačke gore - donat.

Po navodilih dr. Knetta so v severovzhodnem delu zdraviliškega parka izkopali jamo velikosti 80x30 metrov do globine 12 metrov za združitev več vrelcev iste kakovosti, ki pa naj ne bi prepuščal vdora iz voda iz potoka. Za dovod mineralne vode do posameznih paviljonov in do polnilnice so istočasno položili cevovod in postavili električne črpalke. Posebni vodo-nepropustni bazen pod zemljo se je imenoval »Knetteum«.

Kasneje je dr. Adolf Režek, univerzitetni profesor iz Zagreba, ugotovil, da betonski zidovi Knetteuma niso uspeli preprečiti mešanja mineralne vode z vodo iz bližnjega potoka niti vdora vrelcem škodljive padavinske vode. Zato so se v Rogaški Slatini kmalu po drugi svetovni vojni odločili za temeljito sanacijo vrelčnih naprav - tej odločitvi je sledila najdba izjemno mineralizirane rogaške vode - Donata Mg.